Sreča se poraja v glavi … in k temu lahko prispevamo več, kot si pogosto mislimo.

Zavezanost in zanimiva dejstva
Judith Guserl, Kopfgarten, Naučiti se sreče
Portretna fotografija Judith Guserl
vir fotografije: www.kopfgarten.at

Kaj bi bilo, če bi bil naš um kot vrt? Kraj, kjer misli rastejo kot semena. Nekatere divje in nebrzdano, druge pa skrbno negovane. Prav ta podoba je v središču projekta »Kopfgarten«. Vabi nas, da svoj notranji prostor pazljivo oblikujemo in zavestno negujemo z več optimizma, več samozavesti in več življenjske radosti.

V pogovoru z #schongenial Judith Guserl pojasni, zakaj sreča ni stvar naključja, ampak sposobnost, ki jo lahko razvijemo. Govori o tem, kako negujemo svoj »vzgojni vrt«, zakaj je duševna moč tako pomembna prav za mlade in kako lahko majhni impulzi v vsakdanjem življenju imajo velik učinek.

#schongenial: Zagovarjaš stališče, da se sreče lahko naučimo. Kdaj si osebno prvič občutila: To res drži in lahko aktivno oblikujemo svojo srečo?

Judith Guserl: To ni bil en sam trenutek, ampak veliko majhnih izkušenj, zlasti pri delu z otroki. Ena situacija pa me je zelo zaznamovala: v razredu je sedel fant, čigar oče je umrl dan prej. Bil je povsem tiho, vase zaprt, v prostoru pa je visel ta neizrečen stavek: »Nikoli več ne bom srečen.«

Te ure so mi zelo jasno pokazale: ne moremo spremeniti tega, kar se zgodi. Lahko pa se naučimo, kako se s tem spoprijeti. Ko smo začeli videti ne le izgubo, ampak tudi tisto, kar jo podpira – prijateljstva, majhne moči, trenutke povezanosti –, se je nekaj spremenilo.

Sreča ne pomeni, da je vse lahko. Ampak da lahko v sebi okrepimo nekaj, kar nas nosi tudi skozi težke čase. Prav takrat sem razumela, kako močno naš pogled soustvarja našo realnost.

#schongenial: Ime »Kopfgarten« zveni poetično. Kaj konkretno pomeni negovati svoj »Kopfgarten«?

Judith Guserl: Zame je to zelo preprosta podoba: naš um je kot vrt. Vse, kar mislimo, čutimo in doživljamo, so semena. Nekatera, kot so skrbi ali dvomi, rastejo sama od sebe, druga, kot so optimizem, zaupanje ali povezanost, pa potrebujejo nego.

Skrbeti za lastni vrt v glavi pomeni zavestno se odločiti, na kaj usmerjamo svojo pozornost. Katere misli negujemo. Katere zgodbe pripovedujemo o sebi. Ne gre za to, da potlačimo težka čustva. Ampak da damo prostor tudi tistemu, kar nas krepi.

#schongenial: Intenzivno delate z otroki in mladostniki. Katere sposobnosti danes še posebej potrebujejo mladi?

Judith Guserl: Otroci danes odraščajo v svetu, polnem možnosti, a tudi preobremenjenosti. Zato poleg znanja potrebujejo predvsem notranje sposobnosti: razumevanje svojih čustev, doživljanje lastne učinkovitosti, obvladovanje stresa in dobro uravnavanje v digitalnem svetu.

Ključnega pomena so tudi stabilni odnosi. Otrok, ki doživlja: »Vidijo me. Smem delati napake in kljub temu sodim v skupino«, razvije notranjo moč, ki daleč presega šolske ocene.

#schongenial: Ali obstaja preprosta vaja, ki lahko takoj prinese več lahkotnosti v vsakdanje življenje?

Judith Guserl: Da, in je presenetljivo preprosta: pozitivni pregled dneva. Ob koncu dneva se vprašam: Kaj je bilo danes lepo? Za kaj sem hvaležna? Pri tem ne gre za velike dogodke, ampak za majhne trenutke. Naš možgani so usmerjeni v opazovanje problemov. Če zavestno zaznavamo dobro, se ta fokus korak za korakom spreminja.

V težkih trenutkih je v pomoč tudi preprost stavek: »Naučil se bom, kako se s tem spopasti.« Ne spremeni situacije, ampak naš odnos. In prav to pogosto naredi razliko.

#schongenial: Mnogi verjamejo, da uspeh prinaša srečo. Ti praviš: sreča je temelj za uspeh. Zakaj?

Judith Guserl:
Ker naš možgani delujejo drugače, ko se počutimo varne in sprejete. Takrat smo ustvarjalnejši, pogumnejši in vztrajnejši. 

Sreča ni nagrada na koncu. Je temelj, ki sploh omogoča razvoj. Ko ljudje občutijo, da jih vidijo in da so napake dovoljene, se motivacija poraja od znotraj.

#schongenial: Kako to konkretno izvajate v šolah in kakšen učinek ima vaše delo?

Judith Guserl: Delamo neposredno z razredi, vključujemo učitelje in pogosto tudi starše. Ne gre za enkratne delavnice, ampak za impulze, ki delujejo naprej v vsakdanjem življenju. Kratkoročno pogosto opazimo več miru, bolj spoštljivo medsebojno sodelovanje in otroke, ki se počutijo vidne. Mnogi takoj preizkusijo vaje in doživijo, da delujejo.

Dolgoročno nastane nekaj veliko globljega: občutek, da lahko aktivno soustvarjajo svoje dobro počutje. Otroci in mladostniki razumejo, da njihovo doživljanje ni odvisno le od zunanjih okoliščin, ampak tudi od tega, kako ravnajo s seboj in svojimi mislimi. Iz tega raste samoučinkovitost, ne glede na poreklo ali pogoje.

Ta pristop je znanstveno dobro utemeljen. Študije, kot je študija SEYLE, kažejo, da lahko programi za spodbujanje duševnega zdravja znatno zmanjšajo simptome depresije. Tudi spoznanja iz pozitivne psihologije in raziskav o odpornosti potrjujejo, da se dobro počutje, motivacija in sposobnost učenja izboljšajo, če ciljno delamo na teh kompetencah.

#schongenial: Če bi lahko podala le en nasvet: kateri bi bil to?

Judith Guserl: Zavestno pazite, kam usmerjate svojo pozornost. Ko začnemo videti ne le probleme, ampak tudi tisto, kar nam uspeva, se spremeni naše doživljanje. Ne zato, ker se vse zunaj spremeni, ampak zato, ker gledamo drugače. In prav ta pogled pogosto spremeni več, kot mislimo.

#schongenial: Hvala za navdihujoč intervju in vse najboljše za vaše delo.

Lepo je videti toliko pozitivnih stvari. Hvala:
kopfgarten
Nazaj